Bojevniška umetnost v vsakdanjem življenju
Avtor: mag. Jernej Sever
Tip članka: poljudno strokovni
Osebnostna rast
Odrasli ljudje v borilnih veščinah navadno ne iščejo samo različnih tehnik in metod, ki bi se jim pomagale obvarovati pred napadalci ali načina za ukvarjanje z zanimivim tekmovalnim športom, ampak v njih iščejo tudi metodo, ki bi jim pomagala pri soočanju z vsakdanjimi težavami. Borilne veščine so bile v svojih tradicijah tesno povezane z življenjsko filozofijo, človeškim dostojanstvom in etiko, zato naj bi posamezniku pomagale vzgojiti zdrav borbeni duh, ki je sposoben preseči agresivne, zahrbtne in neiskrene ter drugačne patološka načine varovanja svojega interesa. Taka oblika duha je tesno povezana z razumevanjem, prepoznavanjem in spreminjanjem mehanizmov, ki oblikujejo naše vedenje.
Narava in boj
Ljudje smo biološka bitja. Naše vedenje, naša čustva, do neke mere celo naše razmišljanje, se je razvilo v evolucijskem razvoju. Svoje biološke osnove in svoje povezanosti z naravnim okoljem ne moremo zanikati. Naši možgani so se razvili v dolgotrajnem evolucijskem razvoju in v veliki meri uravnavajo naše zaznavanje in vedenje. Našega telesa ne sestavljajo samo preprosti in osnovni mehanizmi, kot so bitje srca, uravnavanje temperature in krvnega tlaka, ampak so naši predniki razvili zelo kompleksne čustvene in socialne mehanizme, ki so omogočali medsebojno komunikacijo, kompleksna partnerska in socialna razmerja in posledično več možnosti za preživetje. Sposobnost boja, ohranjanja svojega življenjskega teritorija, je eden izmed poglavitnih mehanizmov, ki omogoča preživetje.
Zaščita teritorija
Teritorij predstavlja življenjski prostor v katerem lahko organizem izpolni svoje biološke potrebe. To je dostop do hrane, socialna pripadnost, pridobivanje partnerja ali ustreznega mesta na hierarhični lestvici. Če si organizem želi pridobiti svoj teritorij, se mora pogosto boriti in dokazovati. Zato je boj del narave in posledično tudi človeške kulture. Borimo se za svoje preživetje, ko smo soočeni s smrtno nevarnostjo, ko želimo pritegniti pozornost dekleta, ki nam je všeč. Borimo se za svojo varnost in varnost svoje družine, borimo se za statusni simbol, za prestiž in za denar in borimo se z drugimi narodi zaradi ideologije, strahu ali posebnih zasebnih interesov vladajoče elite.
Rivalstvo med posamezniki iste vrste ali med skupinami, lahko tudi v naravi pripelje do smrtih izidov. Ker pa uboj pripadnika iste vrste, iz vidika evolucijskega razvoja in preživetja, ni najbolj ustrezen način urejanja socialnih razmerji, so se že v naravi razvili različni mehanizmi, ki preprečujejo boj na življenje in smrt. Nastavljen vrat pri volkovih ali pa rep med nogami sporoča podrejen položaj in s tem navadno preprečuje nadaljevanje boja.
Tako kot je za preživetje posameznega organizma in vrste potreben boj, so potrebni tudi drugi mehanizmi, ki bojevanje obdržijo v ustreznih mejah. Mehanizmi, ki delujejo v naravi niso idealni. Določena vedenja lahko v ustreznih pogojih škodujejo preživetju posameznika in vrste. Levji in medvedji samci pobijejo mladiče zato, da se lahko hitreje parijo z samicami. Nekatere vrste rib, ki živijo na koralnih grebenih bodo za vsako ceno poskušale zavarovati svoj teritorij. V naravi to ne predstavlja zelo velikega problema, ker se interes po spopadu zmanjšuje z oddaljenostjo od centra njihovega teritorija. Težava pa se pojavi, če ribam zmanjšamo ozemlje in jih zapremo v akvarij. V tem primeru se poraženec ne more umakniti dovolj daleč, spopad pa se nujno konča s smrtnim izidom. Principi bojevanja in borbe se pri človeku še dodatno zapletejo. Ljudje se ne borimo več samo za svoj biološki teritorij, ampak za svoje ideale in abstraktne predstave. V tem pa lahko postanemo nenasitni.
Če bi bil Aleksander veliki riba
Glede na to, da večino vedenja, ki oblikuje medčloveške odnose lahko srečamo tudi v naravi, ta vedenja navadno niso ozaveščena. Naši odzivi temeljijo na biološki osnovi, ki predstavlja starejši, v veliki meri nezaveden del naših možgan. Človek in njegova kultura ni izumila novih čustev in vedenj, ampak je vedenjem samo dala drugačno vrednost. Vojne, spopadi in naša teritorialnost, ki uničuje naravo in okolje so pridobili kolosalne in apokaliptične razsežnosti. To pa zato, ker naši možgani niso pridobili veliko na čustvenem in socialnem nivoju, pridobili so predvsem na sposobnosti abstraktnega razmišljanja in oblikovanja abstraktne samopodobe.
To pomeni, da se človek ne bori več zgolj za realni biološki teritorij, ki bi mu pomagal zadovoljiti osnovne biološke potrebe, ampak poskuša zadovoljiti svojo abstraktno predstavo. Aleksander veliki ni vladal samo majhni skupini ali tropu, kot bi to počel, če bi bil lev ali alfa samec na začetku človeškega razvoja, vladal je Grčije in Makedoniji. Čeprav je že to ozemlje zelo veliko in abstraktno, je bilo še vedno zelo majhno v primerjavi z Aleksandrovo imaginarno podobo teritorija, ki ga je s pomočjo svojega razmišljanja in domišljije oblikoval v svoji glavi. Preprosto povedano, v svoji mali državici se je počutil tako, kot se počuti riba v akvariju. Za tako počutje ni imel nobene realne biološke osnove, omejen se je počutil, zaradi lastne ideje.
Pri človeku se tako na nivoju bojevanja srečamo z dvema nivojema. Na eni strani imamo biološke mehanizme, ki so nas pripravili na bojevanje, na drugi strani pa abstrakten teritorij, ki predstavlja vse tisto, kar si posameznik želi lastiti in imeti v svoji lasti. Ta abstraktni teritorij pa ni samo stvar patoloških in mejnih osebnosti, ki jih imamo lahko za junake ali norce, od Aleksandra, Napoleona, Bila Gates, pa do Hitlerja in Napoleona. Abstrakten teritorij je del našega vsakdanjega življenja, vprašanje je le, kako daleč nam ga uspe razširiti. Oblikovanje borbenega vedenja se zato dotika tudi naših miselnih konceptov in teritorija, ki ga ti oblikujejo.
Razvoj osebnosti v borilni veščini in prvo etično načelo
Borbeni duh zahteva, da umirimo naš um in naše misli in dosežemo stanje popolne notranje pozornosti. Azijska filozofija temu reče prazen jaz in označuje trenutek, ko nismo več obremenjeni s svojo lastno podobo, z zmago ali porazom, s svojimi sodelavci in s svojimi cilji, ampak zgolj smo, pripravljeni, da se odzovemo. Ta izpraznjen in nevtralen um je mogoče srečati tudi v različnih meditativnih praksah, od zena, joge do avtogenega treninga, vendar pa borbeni duh zahteva še nekaj več. Zahteva da notranji mir obdržiš, ko si v kontaktu z drugim, bodisi v borbeni situaciji, ali pa takrat, ko drugi nate vpliva s svojimi čustvi, željami in projekcijami. Borbeni duh zato zahteva ohranjanje notranjega ravnovesja na telesnem in umskem nivoju.
Na podlagi tega duha se lahko začnemo približevati glavnemu etičnemu načelu borilnih veščin. To je, da poskušamo odpravit vse nepotrebne reakcije, na nivoju telesa in na nivoju duha in da poskušamo z minimalnim vložkom doseči, čim večji učinek. Čeprav se borilni sistemi med sabo pogosto precej razlikujejo, pa veliki mojstri na koncu prispejo do zelo podobnih ugotovitev.
Borilni sistemi, ki se prenehajo zanašati na fizično moč, poskušajo vzpostaviti optimalno povezanost telesa in duha. To povezanost smo imenovali sinergija- sočasnost. Cilj teh borilnih veščin je, da ne izkoristimo samo 20 procentov naših telesnih potencialov, ampak se poskušamo približati 100 procentom. To ne pomeni, da se bomo naučili leteti po zraku in izmikati kroglam kot v trilogiji Matrica, ampak da z minimalnim vložkom dosežemo potreben učinek. Glavni principi tega notranjega vidika borilne veščine je, da ne storimo nič nepotrebnega. Zato pa je potrebna popolna usklajenost telesa in uma. V procesu usklajevanja smo prisiljeni spoznavati telesne in umske mehanizme, ki uravnavajo naše vedenje in nepotrebne odzive spreminjati in odpravljati.
S takim načinom vadbe pa lahko pridobimo neko posebno izkušnjo, ki v veliki meri nasprotuje logiki modernega sveta in nakaže na možnost drugačnega pristopa. S svojim hitri tehnološkim razvojem, potratno kulturo in potratnim načinom življenja, počenemo mnogo nepotrebnih stvari. Nepotrebna so tekmovanja, politična in socialna zaostrovanja, nepotrebne so vojne in nekontroliran tehnološki razvoj, marsikaj je nepotrebno. Mnogo tehnoloških izumov in produktov ne pripomore, k izboljšanju kvalitete našega življenja, ampak zgolj odpira nove ekološke probleme. Na nek način se tega vsi zavedamo, vendar pa v trenutku, ko pridemo v situacijo, ko bi morali delovati drugače, tega nismo sposobni spremeniti, zato ker nas prehitijo podedovani čustveni odzivi in ustaljeni miselni koncepti in ker se preveč oklepamo našega abstraktnega teritorija. Pravo raziskovanje v borilni veščini se zato dotika celotne strukture naše osebnosti in pomeni prepoznavanje naše narave in kulturnih konceptov, ter njihovo spreminjanje in oblikovanje.
Ni pomembno, da se vsi, ki trenirate borilne veščina ali pa vas taka oblika vadbe privlači, srečate s to razsežnostjo borilne veščine. V borilnih veščinah se je mogoče srečati z zelo različnimi vidiki in vsi so lahko dobri in nam pomagajo zvišati kvaliteto našega življenja. Kljub temu, pa se je dobro zavedati, da borilna veščina lahko pomeni način poglobljenega spoznavanja samega sebe in preseganja najbolj osnovnih bioloških refleksov in miselnih konceptov, ki uravnavajo naše vedenje. Na ta način borilne veščine prispevajo posebno izkušnjo na področju zavedanja samega sebe in uveljavijo novo etično načelo, ki bi lahko v času nekontrolirane tehnološke rasti in izgubljanja naravne človeške biti, imelo zelo veliko veljavo.
