Ustavitev konflikta

Avtor: mag. Jernej Sever

tip članka: poljudno strokoven

Sprejemanje borbe v kulturi

 Podoba borilnih veščin v modernem času je zelo večplastna. Nekateri v njih vidijo modrost, eni nasilje, tretje navdajajo z mističnim občutkom. Ta večplastnost je borilne sisteme spremljala skozi vso njihovo zgodovino. Razvijale so se v različnih kulturnih okoljih, v vojaške in filozofske namene ali pa tudi zgolj zaradi zabave. Borbene situacije so bile vedno privlačne tako za tiste, ki so se borili ali se učili borbe, kot za tiste, ki so uživali zgolj ob gledanju. Identifikacija z borci jim je omogočala podoživljanje občutkov, adrenalina, strahu, poguma,  ki jih v vsakdanjem življenju niso mogli izživeti. V borbi se prebudijo naša osnovna čustva in občutki, ki so nam v evolucijskem spreminjanju pomagala preživeti. Zato je že samo gledanje borbe nekaj ekskluzivnega, nekaj nevsakdanjega, v čemer lahko uživamo in postanemo prvinski. Je pa res, da nas gledanje na koncu, vendar pusti rahlo prazne. Podobno kot gledanje pornografije.

 Borba mož na moža je bila vedno prestižna. Ahil in Hektor sta se spopadla pod Trojanskim obzidjem. Zmaga moža je pomenila skoraj zmago države. Borbena situacija je v svoji osnovi zelo intimna, telesna in psihična. Je arhaična, ampak po drugi strani tudi temeljna in moderna. V pravi borbi je vedno zelo jasno, kdo je zmagovalec in kdo poraženec. V njej ni igre in ni prevare, zato je iskrena.   

 Po drugi strani pa lahko zelo hitro postane "šou in biznis". Gladiatorstvo v Rimu se ni zelo razlikovalo od današnjega ultimat fighta ali pa prida, ki si ga na silvestrski večer na Japonskem ogleda na miljone ljudi. Vsi ti dejavniki kažejo na to, da borbenega vedenja in potrebe po njem ni mogoče zanikati, da je del današnje kulture, preteklosti in modernosti. Sveta brez boja si ni mogoče zamisliti, lahko pa boj poskušamo razumeti in oblikovati.   

Borbeno vedenje

 Borbeno vedenje je eno izmed najosnovnejših vedenj, ki omogoča preživetje organizma, živali in človeka. Življenje kot tako in evolucijsko spreminjanje se lahko zgodi le na podlagi prilagajanja med organizmom  in njegovim okoljem. Za ohranitev svojega stališča, svojega teritorija, svojega življenja bližnjih in naraščaja, pa je potreben boj.

 Boj ni nujno samo fizičen. Borimo se takrat, ko se postavimo za svoje stališče. V partnerskem odnosu, v politiki, v meddržavnih sporih. Tudi Kristusovo pacifistično stališče je bilo boj proti takratnemu kulturnemu razumevanju sveta, če seveda lahko verjamemo zgodbi o njem. Kljub temu pa je njegova odločnost, ne glede na to, da se je kazala v obliki vere, temeljila na osnovnem bazičnem čustvu, ki je skupno vsem ljudem in najbrž skoraj vsem živim bitjem. Borbeno vedenje je naravno. V človeški kulturi pa se poveže s prepričanji in ideologijami in ima lahko zato veliko bolj očitne posledice.

 Človeška posebnost je v tem, da se ne borimo samo za svoja življenja, za svojega partnerja in teritorij, ampak tudi za naša prepričanja. Prepričanja utemeljujejo naše videnje sveta in do neke mere naš način življenja. Drugačna prepričanja, lahko vnesejo dvom v pravilnost našega življenja in so zato nevarna. Taki spopadi se dogajajo na medosebnem nivoju in na medkulturnih relacijah.  Spopad med bushizmom in islamizmom in vsi podobni spopadi temeljijo na takih osnovah. Težava teh bojev pa je v tem, da se borimo in umiramo, za nekaj, kar je že v svoji osnovi zelo relativno. Boj za prepričanja se bo zelo težko končal z zadoščenjem, zato ni katarzičen.

 Ne glede na to pa je dejstvo, da se borimo vsi. Borijo se tudi tisti, ki zamahnejo z roko in o tem ne želijo nič slišati. Različni so le načini boja.

Nasilje in agresivnost

 Borilne veščine se danes še vedno pogosto povezuje tudi z agresivnostjo in nasiljem. Vendar pa je smiselno agresivnost ločevati od boja.    

  V naravi do agresivnega vedenja pride v posebnih patoloških stanjih frustracije ali nemoči. Agresiven napad ne spoštuje prirojenih ali pa naučenih pravil, ki preprečujejo, da spopadi predvsem med pripadniki istega tropa, ne bi bili usodni. Pri volkovih navadno velja zelo jasen kodeks vedenja, ki onemogoča boj na življenje in smrt. Boj se konča takoj, ko poraženec nastavi svoj vrat, torej takoj, ko pokaže svojo podrejenost. Znani pa so primeri, ko ta mehanizem pri napadalcu, zaradi določenih frustracij, ni več deloval. Napad se je nadaljeval tudi po nastavljenem vratu in se je lahko končal usodno za enega ali drugega. Takim izpadom bi lahko rekli agresivni izpadi. Agresivnost gre preko vseh meja boja in tudi preko njegovega namena. Motivaciji, ki poganjata agresivnost pa sta strah in frustracija, ki pri človeku lahko preideta v sovraštvo. 

 Ljudje imamo prirojene mehanizme, ki nam omogočajo prepoznati, kdaj gre za agresivnost in kdaj za boj. Tako kot tudi zelo dobro vemo, kdaj smo se boju izognili, ker nas je bilo strah. Ocenimo lahko kdaj se borimo za svojo pozicijo in kdaj bi koga radi ponižali. Ali na fizičnem ali pa na kakšnem drugem nivoju. Agresivnost vedno izvira iz notranje šibkosti, medtem ko je boj možen le, ko si notranje trden in močan.  

 Zato se je potrebno zavedati, da borilne veščine ne vzgajajo agresivnost, ampak borbeni duh, ta pa vedno vsebuje tudi spoštovanje nasprotnika. Tudi problematični posamezniki ne smejo vplivati na lažno predstavo o borilnih sistemih, zato ker se kljub pozitivnim učinkom, težko spremeni določene vedenjske lastnosti, če se posameznik sam ne sooči z njimi.    

Pot k ustavitvi konflikta

 Ko si pred drugim človekom na bojišču, se ne moreš več sprenevedati, ne moreš se lagati in izmikati, potrebno se je soočiti s svojim strahom, premagati svoj ego in se osredotočiti na boj. Borilne veščine so v svoji osnovi zelo iskrene in intimne. Cilj večine izmed njih, predvsem bolj celovitih, kot so neke vrste karateja, aikido, tajiquan, pa je ustavitev konflikta in vzpostavitev bolj poglobljenega stika s samim sabo in povezanostjo z naravo.