Rindo (najbollj čisti) karate
Avtor: Jernej Sever
RINDO KARATE – ŽIVLJENJSKA MODROST
V Kyotu in Nari se je ohranila majhna šola karateja, ki poskuša kljub komercializaciji borilnih veščin ohraniti izvorno izročilo. Zaradi zelo pomembnega življenjskega stališča, ki ga poskuša ohraniti in tudi prenesti na naslednje rodove, jo bomo v intervjuju z njihovim predsednikom Iriem Hirokazujem na kratko predstavili.
Ustanovitelj Rindo karate šole je bil mojster H. Hirokawa, ki je bil več kot dvajset let glavni učenec mojstra Mabunija, ustanovitelja ene izmed najbolj razširjenih karate šol, shitoryu karateja. Hirokawa je več let deloval tudi kot njegov mecen. Rindo šola je ohranila mnogo elementov, form in tehnik, ki so jih učili stari mojstri in iz katerih so se kasneje razvili bolj formalni in šolskim sistemom prilagojeni karate stili. Hkrati pa je vzpostavila tudi povezave med različnimi kitajskimi šolami in življenjsko filozofijo. Na ta način se je oblikovala edinstvena zmes borilne veščine, modrosti in umetnosti.
Hirokawa je v enem od svojih spisov zapisal:«Za uspešno napredovanje v Rindu, morajo učenci razumeti pretok energije Ki in razvijati fizično tehniko in s tem vzpostaviti popolno povezanost telesa in duha. Preden je taka povezanost vzpostavljena, nima smisla kritizirati in teoretizirati na podlagi racionalnega razumevanja.«
Po smrti mojstra Hirokawe je vodstvo šole prevzel Irie Hirokazu, ki enkrat letno pride tudi v Slovenijo. Po izobrazbi je univerzitetni profesor in zelo dobro govori angleško. Če bi z njegovimi besedami strnili bistvo Rindo karateja, potem mora biti karate nekaj popolnoma preprostega, popolnoma enak naši hoji, trenutku, ko se popraskamo po laseh ali pa načinu, kako uporabljamo vilice. Najbolj smešno pa je, da stvar resnično funkcionira. Petinšesdeset letnega profesorja, ki svojim študentom vedno na začetku reče, da naj ne hodijo na njegova predavanja, ker jim nima kaj povedati, in ima kljub temu polne predavalnice, pa japonski menedžerji vabijo na predavanja o njegovem življenjskem stališču.
J.S.: V današnjem času se ljudje srečujejo s poplavo različnih šol življenja, duhovnih metod, borilnih veščin, itd. Po čem se po vašem mnenju Rindo karate loči od ostalih šol karateja in kaj je njegova posebnost ?
H. I.: Rindo šola izvira in shitorju karateja, ki prestavlja eno izmed osnovnih stilov karateja v svetu. Podobno kot pri drugih stilih se je tudi z veliko širitvijo shitorjuja izgubil stik s tradicijo in znanjem, ki se je prenašalo iz roda v rod, v neposrednem kontaktu med učiteljem in učencem.
Začetniki karate in aikido šol na japonskem, kot so Funakoshi, Mabuni, Ueshiba, so učili drugačno veščino kot se jo trenira danes. Z razvojem pa se je na žalost v večini primerov izgubilo mnogo pomembnih razsežnosti, ki so jih učili ti stari mojstri. Ker so bili po velikosti zelo majhni in zelo lahki, so poskusili skozi trening razviti tak način gibanja in borbe, pri katerem ni potrebno uporabljati fizične moči in sile. Na ta način je borilna veščina postala umetnost. Zahtevala pa je popolno povezanost duha in telesa.
J.S.:Poenostavljeni formalni sistemi so kljub pomanjkljivostim, najbrž pripomogli k širitvi karateja po svetu.
H. I.:To je gotovo. Vendar pa Rindo poskuša biti drugačen, zato smo tudi ostali majhna šola. S pravili in formami se srečujemo povsod, na našem delu, v politiki, v vsakdanjem življenju. Igramo vloge, ki nam jih nameni sistem. Pogosto pa nas to ne osrečuje. Rindo se zato poučuje v odprtem raziskovalnem vzdušju, kjer se lahko vsak uči, učitelj in učenec. To pa ne pomeni, da ne sledimo tradiciji.
J.S. Danes se že veliko govori o različnih holističnih pristopih, vendar pa je med vsem temi ponudniki mnogo takih, ki celostne pristope obarvajo z mistiko in religijo. V čem je razlika med analitičnim in celostnim pristopom?
H.I.Analitična mehanika je zelo dobra. Ima zelo bogato tradicijo v Evropi, Ameriki in tudi na Japonskem, vendar pa je naše telo del narave. Tudi če naše telo še tako natančno analiziramo, preučimo vse mehanizme, ki nas oblikujejo, pa to ni dovolj, da bi dobili občutek za celoto, za telo. Ta občutek pa ni nič mističnega, ampak je povsem vsakdanji.
Analitičen način je dober, ker nam lahko pomaga razumeti različne procese v naravi in v človeku, vendar pa na analitičen način ne moremo ustvariti stika s samim sabo in tudi ne trajno rešiti ekoloških težav.
J.S. Ekološke težave so potemtakem tudi posledica pomanjkanja stika s samim sabo.
H.I. Analitične pristop posredno vpliva tudi na izkoriščanje narave. Gospodarski razvoj, trošenje naravnih virov, pretirano medsebojno tekmovanje in dokazovanje, povzročajo ekološke probleme. Zaradi nesposobnosti življenje z naravo in v njej, jo izkoriščamo in poskušamo podrediti. Pogosto se podobno obnašamo tudi do svojega telesa. Telesu pa je potrebno prisluhniti. Pravi občutki so veliko bolj pomembni kot analiza in tudi bolj prepričljivi.
J.S. Kakšen pomeni imajo danes borilne veščine.
H.I. V trenutku življenjske nevarnosti, se pokaže prava moč osebnosti. Danes se ljudje ne bojujejo več za življenje in smrt, kljub temu pa predstavlja občutek notranje trdnosti, stika s samim sabo, univerzalni občutek, ki nam lahko pomaga v vsakdanjem življenju in lahko pripomore k bolj iskrenim odnosom. Ta občutek, se je bolj kot v filozofiji, ohranjal v borilnih veščinah, kjer se je prenašal od učitelja do učenca.
J:S. Kaj je torej pot do samega sebe.
H.I. Telo je eden od osnovnih načinov. Vendar ne analitične pristop k telesu. Ampak vadba skozi katero razvijamo občutke, spoznavamo svoje reakcije in čustva. S pomočjo borilne veščine lahko spoznamo mnogo razsežnosti našega telesa. Pri tem pa ne smemo uporabljati misli. Zato je tak način razumevanja sveta precej težak, predvsem za izobražene ljudi, ker imajo občutek, da stvari, ki jih analitično ne morejo več pojasniti, niso resnične. Ko ne mislimo več na tehnike, na predsodke, na strah, ko se ne ujamemo v pričakovanje, postanejo stvari zelo preproste.
