Zahodni in kitajski pogled na naravno dihanje
Avtor: mag. Brane Maselj
Tip članka: strokoven
Dihanje je moč razumeti na več načinov. Če zanemarimo fiziologijo, ampak na dih pogledamo le s filozofskega zornega kota, bomo takoj našli razlike med konceptom diha na zahodu in vzhodu. Na zahodu je, generalno gledano, dihanje le nekakšen pripomoček za za gibanje in življenje, drugačno gledanje pa se uveljavlja, ko njegov namen ni učinkovanje, ampak je dihanje samo po sebi posledica učinkovanja strukture.
Zelo na kratko rečeno: razlika med učinkom in principom je razlika med zahodnim in vzhodnim pogledom na delovanje in s tem na razumevanje (dogajanja) sveta. Če to shematiziranje prevedem v preprostejšo obliko, bi rekel, da je za Zahod bistvena akcija, ki hlepi po učinku, medtem ko je za Vzhod bistveno prilaganje principom, ki bodo prinesli učinke. Na eni strani imamo torej delovanje z akcijo, na drugi prilagajanje delovanju.
Enaka načela krojijo način dihanja. Ko je dihanje le sredstvo za učinek, se mu temu primerno posveča tudi pozornost. Ta je enake kakovosti, kot pozornost mišičnim sklopom, odgovornim za izvajanje določenih gibov. Atlet, ki meče orodja, razčleni svoj met na posamezne sklope in preuči njihove značilnosti, še posebej mišice, za katere ugotovi, da so odgovorne za učinkovito izvajanje meta. Nato tistim mišicam, ki nosijo po njegovem mnenju največji del bremena ali pa so preslabotne, posveti dodatne treninge. Na ta način povečuje svojo sposobnost izmeta. To pa meri z učinkom: daljši, ko je izmet, večja je učinkovitost njegovega telesa.
Na enak način obravnava tudi dihanje. Slednje je le sredstvo za proizvajanje večjega učinka pri gibanju. Strokovnjaki za fizično kulturo so natančno izmerili, kako dihanje vpliva na izvajanje določenih dejavnosti, predvsem to, koliko kisika potrebuje športnik, da opravi neko delo. Dihanje je torej le pripomoček, da se doseže nek učinek. Razumljivo, da se stranskim (negativnim) učinkom sunkovitega, globokega ali neenakomernega dihanje ne pripisuje pri vrhunskem športu posebna pozornost, tako kot tudi ne druge posledice te dejavnosti.
Drugače je dihanje razumeti, kadar ni le pripomoček za gibanje in življenje, kadar njegov namen ni učinkovanje, ampak je dihanje samo po sebi učinek strukture. Struktura telesa je razumljena kot nekaj, kar naj se ravna po določenih naravnih principih, dihanje pa nastaja kot posledica oziroma sestavni del strukture. Ko se struktura telesa odpira, vleče vase vdih, ko se zapira, proizvede izdih. Na takšen način postane dihanje sestavni del telesa, ko se z njim poveže v neko celoto.
Ta celota pa je princip, ki ustvarja učinek. Učinkovanje je torej posledica principa: bolj ko se približujemo principu, boljši bo učinek v gibanju. Na določeni stopnji napredka se torej dihanje integrira v gibanje na sproščen, neprisiljen način. Ta stopnja napredka pa je v veliki meri odvisna od razvoja notranje energije qi. Pri tem gre za značilen kitajski koncept, ki je na pojmovni ravni težko prevedljiv v našo govorico. Notranja energija qi in dihanje, po tem konceptu, se po telesu pretakata skupaj. Pravilna oziroma ustrezna telesna drža med mirovanjem in gibanjem pa je tista, ki jima omogoča nemoten pretok.
