Zen - Umetnost nepristranskosti

Avtor: mag. Jernej Sever

tip članka: poljudno strokovni

Meditacija za modernega človeka

 Zaradi napornega delovnika in množice obveznosti, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju, nam pogosto ne ostane dovolj časa, da bi vzpostavili stik s samim sabo in na ta način kvalitetno preživeli čas, ki nam ostane. Delo, obveznosti, lastna pričakovanja in pričakovanja drugih nas pogosto utrudijo in izčrpajo, posledice pa so notranji nemir, čustvena razdraženost, nestrpnosti, bolečina, utrujenost in včasih občutek brezsmiselnosti našega početja. Različne oblike vadbe nam lahko pomagajo, da ponovno vzpostavimo notranje ravnovesje, prisluhnimo različnim razsežnostim naše osebnosti, se zato lažje soočamo s stresnimi situacijami in živimo bolj polno življenje. Eno izmed takih oblik vadbe je mogoče odkriti tudi v meditaciji.

  Pojem meditacija ima v moderni družbi navadno zelo negativen predznak, pogosto je razumljeno kot nekaj mističnega, povezuje se jo z različnimi oblikami izoliranosti od družbe, puščavniškim življenjem itd. Čeprav se meditacijo uporablja za najrazličnejše namene, pa jo je potrebno razumeti predvsem kot obliko vadbe, ki nam lahko pomaga pri izboljšanju določenih psihičnih pa tudi telesnih sposobnosti.

  Ljudje smo zelo kompleksna bitja. V nas delujejo telesni in čustveni mehanizmi, ki so se razvili skozi evolucijo, hkrati pa na podlagi kulture oblikujemo moralne vzorce in norme, ki prav tako vplivajo na naše obnašanje in vedenje. Vsi ti mehanizmi so shranjeni v možganih. Z učenjem, doživljanjem različnih dogodkov in zaznavanjem, se v njih oblikujejo medživčne povezave, ki določajo naše vedenje, občutenje in misli. Z leti se te povezave utrdijo, možgani pa zaradi množice informacij postanejo podobni  računalniku s preveč obremenjenim sistemom. Tak sistem začne delovati počasneje, kot je deloval na začetku in vedno pogosteje javlja različne napake. Če želimo, da bo računalniški sistem ponovno dobro deloval, ga je potrebno ponovno naložiti. Z lastnimi možgani tega na žalost ne moremo narediti, različne travme, predstave, predsodki, strahovi, razočaranja itd. ostanejo v nas. Vse to pa vpliva na naše vsakdanje življenje. Meditacija pa naj bi nam pomagala, da te stvari prepoznamo, jih reorganiziramo, se z njimi soočimo in uravnovesimo procese, ki delujejo na nivoju zavesti in telesa.

Tradicija zena – preprosta meditacije

  Eno od najbolj elementarnih oblik meditacije, je mogoče odkriti v zenu. Zen meditacija se od drugih meditacij razlikuje predvsem po tem, da si pri njej ne pomagamo z nobenimi miselnimi koncepti, miselnimi obrazci, niti se ne koncentriramo na telo ali dihanje, ampak zgolj nepremično sedimo in pustimo, da stvari, misli, občutki, čustva, zaznave, prihajajo in odhajajo same od sebe. To nepremično sedenje pa je na nek način pogoj, da začnemo sebe in druge nepristransko sprejemati.

 Zen je v svoji osnovi ena izmed budističnih smeri, vendar pa v svojem bistvu teži, k  univerzalni izkušnji, ki ne pozna kulturnih, religioznih in socialnih meja. V 12. stoletju se je iz Kitajske preselil na Japonsko, kjer ga je zelo hitro sprejela militaristična japonska kultura. Veliko vlogo je imel pri vzgoji samurajev in je na splošno vplival tudi na oblikovanje japonske kulture in japonskega načina gledanja na človeka, družbo in svet. Kljub zelo dolgi tradiciji zena in tudi močno razviti filozofiji, ki se ukvarja z navidez zelo zapletenimi vprašanji, kot so nejaz, praznina, prebujenje, itd., za vadbo zena pravzaprav  ne potrebujemo nobenega posebnega religioznega ali kakšnega drugega znanja, moramo pa biti predvsem odprti in iskreni do samih sebe in do drugega.

 Če za trenutek ostanemo še v tradiciji zena, potem lahko njegov namen strnemo v tri poglavitne točke:

- DJORIKI: razvijanje sposobnosti koncentracije, ki nam pomaga, da lahko tudi ob zelo nepredvidljivih situacijah reagiramo hitro in okoliščinam ustrezno.

- SATORI (prebujenje):v skladu z budistično teorijo, večina naših lastnih težav, čustvene napetosti, nezadovoljstvo in tudi bolj kompleksni socialni in meddržavni spori, izhajajo iz našega individualističnega pogleda na stvari. Stvari si poskušamo lastiti, posedovati, nadzorovati. Prebujenje(satori) pa označuje izkušnjo, v kateri naš ego utihne in na sebe in svet ne gledamo več individualistično, ampak celovito.

- MOJODO NO TAJGEN: pomeni sposobnost, da stanje prebujenja, ko nismo več obremenjeni s svojim egom in svojimi miselnimi vzorci, prenesemo v vsak trenutek našega življenja.

Zen-budistični samostani na japonskem

  Ni nujno, da je tisto, kar se strogo drži tradicije tudi najbolje. Ne glede na to, pa se lahko s tradicionalno vadbo zena sreča vsak, ki se mudi na japonskem in se prijavi v mednarodni zen center blizu Osake. Na Japonskem je to edini samostan odprte vrste. Za nekaj tisoč tolarjev lahko tam preživite, dan, mesec ali leto. Omejitve ni. Je pa potrebno spoštovati stroga samostanska pravila. Čeprav izkušnja življenja v samostanu, lahko popestri spoznavanje japonske kulture, pa iz vidika meditacije, ne gre za najboljši način spoznavanja zena. V skladu z japonsko tradicijo se ne razlaga osnovnih principov vadbe, ampak se predvsem strogo sledi natančno določenemu dnevnemu urniku in ritualom. Tak pristop ima iz čisto pedagoških razsežnosti določene pomanjkljivosti. Kljub temu pa ti bivanje prav gotovo ostane v spominu.  

  Samostan je neogrevan in pozimi se lahko temperature spustijo tudi pod ledišče. Dan se začne ob petih zjutraj z branjem suter (budističnih svetih spisov). Ob šestih se začne meditacija v zen poziciji. Nepremično v tišini opazuješ, kako se počasi dani. Sledi zajtrk, pospravljanje in čiščenje samostana, pometanje listja, kosilo, popoldanska meditacija, večerno branje suter, meditacija, večerja, spanje in tako iz dneva v dan. Tudi pri prehranjevanju je potrebno spoštovati stroga pravila. Vso hrano je potrebno pojesti. Skodelice, ki se jih uporablja pri obroku se pomije z vročo vodo, vodo pa se popije.

 Kljub temu, da obstajajo samostani, kjer lahko spoznamo samostansko življenje, pa se bomo bistvu in namenu zena najbrž bolj približali, če se bomo z njim ukvarjali rekreativno, in bo meditacija postale del našega vsakdanjega življenja. 

Zen v Sloveniji  in rekreativna vadba zena

 Pomembno je torej, da se zavedamo, da se z zenom lahko ukvarjamo tudi rekreativno. Čeprav je na Japonskem vedno manj zenovskih samostanov, pa je v Evropi in Ameriki vedno več centrov, kjer se je mogoče naučiti te »preproste« oblike meditacije. Meditira seveda lahko vsak sam, vendar pa je vsaj na začetku dobro poiskati učitelja, ki nas vodi skozi zen meditacijo in nas opozori na poglavitne stvari. Meditacija v skupini ima tudi to prednost, da imamo zaradi prisotnosti drugih večjo voljo do meditiranja.

  Rekreativna vadba zena ohrani nekatere rituale, ki so prisotni tudi v klasični japonski šoli zena, vendar pa ti rituali nimajo nobene zveze z religijo. Ob vstopu v prostor se priklonimo. Ta ritualni začetek tudi v našem dojemanju označuje začetek vadbe in nam pomaga, da lažje izklopimo razmišljanje o vsakdanjih težavah. Potem se usedemo v lotus ali pollotus pozicijo, torej tako, da stopala ene izmed nog položimo na bedro druge noge. Če nam je pozicija težavna se usedemo na zvito odejo ali pa blazino. Kolena se morajo dotikati tal. Hrbtenica mora biti pokončna. V tej poziciji se poskušamo umiriti in sprostiti. Vadba poteka v popolni tišini. Učitelj lahko v uvodu postavi in razloži določeno zenovsko zgodbo. Glavna poanta zena pa je, da se skoncentriramo nase in prisluhnemo samemu sebi. Po kakih petnajstih minutah sedenja, lahko sledi hoja. Iz sedeče pozicije vstanemo počasi, tako da se nekajkrat zazibamo levo in desno in ponovno prekrvavimo noge. Po hoji lahko zopet sledi sedenje. 

 Med vadbo zena smo pozorni na naslednje stvari: 

 - opazujemo dihanje in pozicijo telesa, pazimo da se pravilno držimo, 

 - če se v naši zavesti pojavijo misli, jih opazujemo in jim pustimo, da počasi izginejo in se pojavijo nove misli,

 - če začutimo bolečino, to bolečino zaznamo, sprejmemo in sprostimo. Podobno velja tudi za čustva. Čustva poskušamo samo opazovati. Ko se ob čustvih pojavijo posamezne predstave in spomini, se nanje ne vežemo, ampak jih pustimo, da zdrsnejo mimo.

 S pomočjo zen meditacije se tako lahko naučimo, da naš um postane nepristranski in buden. Počasi se začnemo zavedati stvari, ki se dogajajo v nas in v drugih. Ker se stvari zavedamo se jih ne bojimo več. Bistvo zena tako ni abstraktna ali mistična izkušnja, ki naj bi bila omejena na nekaj izbrancev ali posebnežev, ki celo svojo življenje preživijo v samostanu. Izkušnja, ki jo razvijamo skozi meditacijo naj bi nam ravno pomagala bolje živeti to življenje, ki ga imamo. S pomočjo zena se lahko naučimo, da znamo sprejeti bolečino, takrat ko boli in ne pokleknemo pred njo, da sprejmemo strah, ko se pojavi in ne pobegnemo pred njim, da znamo pustiti ljudi, ki jih imamo radi, da gredo svojo pot, če je čas za njihovo pot, da se znamo veseliti, ko je čas za veselje. To ne pomeni, da živimo brezciljno življenje, ampak, da si znamo postaviti cilje, ne da bi nas ti cilji obremenjevali, da se znamo potruditi, ne da bi se počutili prikrajšane, da se upamo tekmovati, ne da bi bilo nas strah poraza, ali pa bi postali odvisni od zmage. Zato je v zenu mogoče odkriti meditacijo, ki nam pomaga živeti iskreno in polno življenje.

 Mogoče lahko zaključim z zenovsko zgodbo:  »Ko je nekoč učenec vprašal učitelja, kakšna je skrivnost zena, mu je učitelj rekel naj počaka, do takrat ko bosta čisto sama. Ko sta bila sama, se mu je učenec zopet približal in mu postavil isto vprašanje. Ker je učenec še  vedno vztrajal, ga je učitelj peljal v bambusov gaj in mu rekel. Poglej to je velik bambus in to mali bambus. V tem je vsa skrivnost zena«

Intervju:

 Intervju z Dušanom Osojnikom edinimi učiteljem zen meditacije pri nas.

 J.S: Kakšen pomen ima lahko vadba zena v današnjem času?

 Dušan:Najpomembnejši vidik vadbe je ta, da skozi vadbo zena izboljšamo svoje psihofizično zdravje, hkrati pa posameznik med vadbo izstopi iz posameznih vzorcev, konceptov in vlog, ki jim je podvržen od jutra do večera. Človek je oče, mati, sin, prodaja, kupuje, torej vseskozi sledi nekim vzorcem in pravilom obnašanja. Zen meditacija pa nam pomaga, da za nekaj trenutkov izstopimo iz vsega tega in se opazujemo. Ko sedemo k vadbi zena, sedemo brez pričakovanja, da bi kaj dosegli, da bi se česa znebili, ne obsojamo, ne delimo, ne ocenjujemo sebe in drugih. K zenu ne sedemo zato, da bi bili bolj umirjeni, ampak vadimo zaradi vadbe same, vse ostalo pride samo od sebe.

 J.S: Ljudje si navadno postavljamo določene cilje in želimo tudi rezultate. Zakaj nam to pri vadbi zena ne koristi?

 Dušan: Za samo vadbo zena, je pomembno, da se skoncentriramo na tu in sedaj in pustimo, da svari pridejo same od sebe. Zaradi pričakovanja postanemo nestrpni in napeti. Poskušamo vplivati na stvari, na katere ne moremo vplivati. Če začnemo z vadbo s prevelikim pričakovanjem, bomo nad vadbo verjetno hitro obupali. Pri zen meditaciji se poskušamo naučiti nepristranskega opazovanja. Na ta način spoznamo, da stvari so take kot so, da z njimi ni nič narobe, tako kot ni narobe, če smo drugačni od drugih. Ker je življenje naporno, ljudje pogosto iščemo različne izhode, ki nam v življenju pomagajo. Včasih je lažje sprejeti nek koncept, vero, idejo, nekateri izberejo drogo ali sekto, zen ne ponuja nič takega, vendar tega tudi ne obsoja. Vsi ti koncepti nam v življenju pogosto ponujajo lažno upanje, zen pa nam pomaga, da lahko odvržemo vse te popotne palice in smo dovolj močni, da stvari sprejmemo take kot so. 

J.S: Ljudje navadno na meditacijo gledajo kot beg pred življem?

Dušan: S pomočjo Zen meditacije naj bi se naučili uzaveščenega življenja. Skozi meditacijo se naučimo biti pozorni in potem to pozornost prenašati tudi v vsakdanje življenje, v odnose in predmete okoli nas. Bolj ko je človek pozoren, bolj razume sebe, opazi svoje predsodke in lažje sprejme druge in v končni fazi tudi samega sebe.         

J.S. Do kakšne mere je rekreativna vadba povezana s tradicijo zena?

Dušan: Tudi rekreativna vadba ohranja določeno obredje in rituale, vendar pa to nima nobenega religioznega pomena. Pomaga pa nam, da lažje pozabimo na naše vsakdanje vloge. V zenu obstaja nekaj pravil, ki jih vsi vadeči spoštujejo, vendar ne zaradi pravil samih, ampak zato, da se posamezniku omogoči, da lažje umiri telo in duha. Za uspešno meditacijo zato ni dobro, če so v prostoru moteči dražljaji. Nosi se temnejša nevpadljiva oblačila. Ženske naj se ne bi nadišavile itd. 

J.S: Zen se v osnovi ne nasloni na noben koncept, nobenega boga ali religijo, s čim si pomagamo pri meditaciji?

Dušan: Osnovni pripomoček je dihanje. Dihanje je edina stalnica. Dihanje je osnovna realnost. Vse drugo lahko odpade, vsi miselni koncepti, morala, pravila itd, vse je do neke mere mogoče opazovati iz različnih zornih kotov, samo dihanje ostaja. Če človek ne diha ni več človeka. Pri zenu dihanja ne kontroliramo, ampak ga samo opazujemo.

J.S:V kaj lahko torej strnemo smisel zena?

Dušan: Zen ti pomaga, da postaneš nepristranski opazovalec. Če te nekaj moti, to sprejmeš in na ta način se tega osvobajaš. Stvari opazimo in jih sprejemamo, ne pa jih obsojamo. Ker ne pričakujemo preveč, veliko več dobimo, bolj smo uravnoteženi, bolj zdravi in bolj pozitivni.