Tajiquan tuishou 太極拳推手

Avtor: Žiga Tršar

Tip članka:strokoven

To je delovni članek in je uvod v del večjega projekta, ki se ukvarja s telesnimi tehnologijami na kitajskem, še posebno s teorijo borilne veščine Taijiquan. Zanima me vpliv okolja ter kulturne simbolike in imaginarnega za nastanek specifičnih telesnih tehnologij. Obratno pa poudari pomen vadbe telesnih tehnik za razumevanje simbolike v kulturi.

Telo v kulturah večinoma ni samo nekaj kar vidimo in se lahko dotaknemo, telo je vpeto v življenje na različne načine. Telesne tehnike so tiste, ki učijo telo kako živeti in razumeti življenje. Po Maussu telesne tehnike utelešajo značilnosti neke kulture. Foucaultov termin 'technologies of the self' je termin, ki označuje telesno prakso. Prakso, ki verjame, da je telo lahko orodje spoznanja. V grški filozofski in kasneje krščanski samostanski kulturi, se je praksa glede na cilj, ki ga želimo doseči, kazala v različni luči. Naj si bo to obvladovanje samega sebe in posledično dostop do resnice, ali celo zavrnitev telesa in prehod v drugo raven realnosti. Preko telesnih tehnologij spoznavamo sebe in skrbimo zase. Prav ta povezava 'skrbeti za svoje telo' in 'poznati samega sebe' je skozi zgodovino pomembna, ker v človeškem organizmu združuje vpliv njegovih predstav na eni strani in okolja na drugi. Skrbeti zase v pomenu 'zdravja' je zelo aktualna tema dandanes, vendar pa se pozablja, da je ima nejasen koncept 'zdravja' smisel le skozi učenje živeti življenje. Kako živeti življenje pa je ne obhodno povezano z 'spoznate samega sebe'.

Soočeni z drugo kulturo, katere jezik je izraz popolnoma drugačnih konceptualnih kategorij, trčimo ob problematiko neprimerljivosti pojmov. Ko govorimo o telesu v kitajskem kontekstu je na mestu, da se vprašamo, kaj so v klasični Kitajski pomenile podobne besede. Telo, ki zavzema vse kar zaznavamo znotraj sebe (misli, čustva, dihanje, prebava itd.) in vso zaznavo naših čutil zunaj sebe ter je povezano še dlje v kontekst odnosov z naravnim in socialnim okoljem, je veliko širši koncept telesa kot samo organska tvorba, ki je vozilo duše. Ker je telo v daoistični kitajski tradiciji orodje in del spoznanja, je tak širši koncept telesa neizbežen.

Vprašamo se lahko ali so kitajske telesne tehnologije drugačne od drugih tradicij in zakaj? Kaj nam Kitajci lahko ponudijo v kontrast našim konceptom in paradigmam telesnih tehnik. Odgovor, ki opravičuje še veliko nadaljnjih raziskav, ima že močne temelje v teoriji. Del odgovora na zapleteno vprašanje o specifičnosti kitajskih telesnih tehnologijah leži v treh dejavnikih:

1.      kitajska kozmogonija

2.        kitajski koncepta telesa

3.    odnos učenec-učitelj