Oblikovanje in vzgoja gibalnih sposobnosti in vedenjskih spretnosti

Avtor: dr. Jernej Sever

Foto: Domen Grögl

V predhodnih poglavjih smo pokazali, da med učenjem in oblikovanjem gibalnih sposobnosti in vedenjskih spretnosti, obstaja mnogo podobnosti. Obe področji sta v veliki meri določeni s prirojenimi vzorci, ki pa se na osnovi interakcije z okoljem prilagajajo, razvijajo in do neke mere tudi spreminjajo. V evolucijskem razvoju so se razvili bazični mehanizmi, ki skrbijo za homeostatične procese v telesu (ohranjanje telesne temperature, krvnega tlaka, ustrezne ravni inzulina, …) in omogočajo oblikovanje naših gibalnih vzorcev (pokončna drža, hoja, ohranjanje ravnotežja, …). Ti procesi delujejo avtomatično, ne da bi nam bilo potrebno misliti nanje. Podobno so se oblikovali tudi vedenjski procesi, ki nas varujejo pred nevarnostmi in skrbijo za oblikovanje in vzdrževanje socialnih odnosov in razmerji.

Kljub podobnosti med procesi učenja in oblikovanja prirojenih potencialov na gibalnem in vedenjskem področju, je zanimivo, da nam je ideja razvoja gibalnih sposobnosti nekako bližja kot ideja vedenjskega razvoja in spreminjanja naših navad. Pri spreminjanju vedenj in navad se pogosto srečujemo z različnimi predsodki in prepričanji, ki predstavljajo določene ovire. Glavni izvor težav ni toliko v večji kompleksnosti vedenjskih spretnosti, ampak predvsem v naših lastnih predsodkih pred tako obliko vadbe. Nekaterih navad ali prepričanj nočem spreminjati zato, ker so del naše identitete, tega kar smo, v kar verjamemo. Vedenja in navade so povezane s kulturnimi in socialnimi posebnostmi posameznih skupnosti, religij in kultur, ki že same po sebi ustvarjajo določene razlike med ljudmi. Te razlike pa seveda prinesejo tudi določene predsodke.

Eden izmed ciljev zmajčkovega programa pa je, da pokažemo, da tudi na nivoju vedenj lahko dosežemo podoben konsenz, izberemo spretnosti, ki niso vezane na kakršnekoli ideologije in se z njimi začnemo sistematično ukvarjati. Hkrati pa bi radi pokazali, da je spreminjanje in oblikovanje navad lahko zabavno in da je mogoče razviti sisteme, ki posamezniku, učiteljem, trenerjem in staršem omogočajo lažje, bolj enostavno in usmerjeno nadziranje in oblikovanje teh procesov.

Oblikovanje gibalnih sposobnosti in vedenjskih spretnosti je lahko zabavno

Eden glavnih pogojev za nadzorovano, uspešno in ciljno usmerjanje naših sposobnosti je sistematično spremljanje sprememb. Če se odločimo, da bomo vadili tek, je zelo pomemben podatek, koliko časa smo potrebovali za določeno razdaljo pred in koliko po pripravljalnem obdobju. Na osnovi časa vemo, ali je na osnovi vadbe prišlo do določenih sprememb ali ne. Podobno počnemo tudi takrat, ko bi želeli shujšati, podatek o teži je v tem primeru pomemben podatek. To ne pomeni, da je potrebno vse naše dejavnosti meriti in nadzorovati. Nam pa merjenje in spremljanje določenih sposobnosti, oziroma pridobivanje konstantne povratne informacije, pomaga učni proces narediti bolj usmerjen in uspešen. To pa velja tako za gibalne sposobnosti kot za vedenjske spretnosti. Brez povratne informacije je zelo težko vaditi in oblikovati naša vedenja.

Če želimo pri vzgoji vedenjskih spretnosti uporabiti podobne metode kot pri športnem treniranju, moramo izhajati iz stališča, da otrok, ko se vključi k vadbeni aktivnosti, še ne pozna pravil igre in tudi nima razvitih vedenjskih spretnosti, ki se s pravili povezujejo. Zato moramo tako kot vadimo moč, gibljivost in druge gibalne sposobnosti, vaditi tudi vedenjske spretnosti. Ko vadimo določene vedenjske spretnosti, ocenjujemo zgolj udeleženčevo uspešnost pri izvedbi konkretne naloge. V primeru, da vadimo »pravočasno postavljanje v vrsto« ocenjujemo samo uspešnost otrok pri izvedbi te naloge. Pravila ocenjevanja morajo biti jasna in smo jih postavili skupaj z sodelujočimi učenci. Ker za oblikovanje vedenj in navada potrebujemo konstantno povratno informacijo, uspešnost opravljene naloge beležimo ob sami izvedbi, neposredno z vpisovanjem v naprej pripravljene tabele ali neposredno v aplikacijo »Zmajčkov kartonček«. Aplikacija omogoča vnašanje rezultatov za posameznike, vadeče, trenerje in učitelje. Rezultati se shranjujejo v osebni profil, kjer je mogoče slediti spremembam posameznih sposobnosti in se primerjati s povprečnimi vrednostmi sovrstnikov.

Program »Zmajčkove sposobnosti« trenutno vsebuje tri področja namenjena oceni, to so ocena vedenjskih spretnosti, ocena funkcionalnih gibalnih sposobnosti ter meritev gibalnih sposobnosti. V sam program pa se lahko vključi še enkratne programe za spodbujanje različnih vedenjskih navad, npr. pospravljanje športne opreme v garderobi, postavljanje v vrsto in druge. Sposobnosti se ocenjuje po štiri stopenjski lestvici, vsaka stopnja ima tudi ustrezen zmajevski naziv:

stopnja – neocenjen
stopnja – Zmajček
stopnja – Mali zmaj
stopnja – Zmaj
stopnja – Veliki zmaj

Ocena vedenjskih spretnosti

V sklopu programa »Zmajčkove sposobnosti« vedenjske spretnosti vadimo in ocenjujemo na petih področjih. : pozornost, osredotočenost, sodelovanje, vadba specifičnih navad in moteča (agresivna) vedenja. Prva tri področja ocenjujejo splošne vedenjske spretnosti, ki so pomembne za učinkovit potek vadbene enote, hkrati pa predstavljajo tiste sposobnosti, ki posamezniku pomagajo, da se osredotoči na zadane cilje in te cilje tudi uresničuje. Zadnji dve spretnosti sta usmerjeni na vzgojo specifičnih vedenj. Pri motečih vedenjih poskušamo s spremljanjem in usmerjanjem preoblikovati vedenja, ki so lahko za sovrstnike moteča, nespoštljiva ali nevarna. Pri oblikovanju specifičnih navad, pa se usmerjamo na oblikovanje konkretnih vedenj, kot so na primer pospravljanje garderobe, urejen prihod na vadbeno enoto in druge. Vadba teh sposobnosti seveda ni omejena na vadbeno enoto, ampak jih lahko spremljamo in vadimo tudi doma. Vadimo jih lahko starši in otroci. Pri ocenjevanju navad se poskušamo vzdržati vrednostih sodb. Posledica vrednostih sodb je, da se otroci počutijo nekompetentne, odrasli pa se navadno počutimo napadene. Vedenjske sposobnosti vadimo v okviru igre. Ko smo posamezne vedenjske spretnosti osvojili, načeloma v igri lahko zavestno prekoračimo pravila, vendar pa naj bi zato nosili tudi posledice prekoračitve. V športu je lahko posledica nespoštovanja pravil, ali mogoče bolje, izbire nedogovorjenih vedenjskih strategij, izključitev iz igre. Rdeči karton pri nogometu, doping in druge. V osnovi je to samo izključitev, izključeni ni neumen, grob, agresiven, ampak je samo prekršil pravila igre, to je lahko naredil zavestno, ali pa zato ker še ni usvojil ustreznih vedenjskih strategij. Če bomo sprejeli, da so tudi medsebojni in socialni odnosi oblika igre, bomo lahko k spreminjanju in oblikovanju vedenj pristopili brez zadržkov in predsodkov.

Vzgoja neodvisnega svobodnega posameznika, ki se je sposoben odgovorno odločati

Glavni cilj spremljanja, ocenjevanja in vzgoje vedenjskih spretnosti ni v oblikovanju poslušnega posameznika, ki bo ubogal učitelje in se podredil ideologiji ali sistemu. Cilj je vzgojiti svobodnega posameznika, ki se uči prepoznavati svoja vedenja in odzive, razvija pozornost in samokontrolo, se je sposoben samousmerjati in se samostojno odloči, da bo sodeloval v igri in zato tudi upošteval dogovorjene vedenjske spretnosti, ki pri njej veljajo. Pravila igre, oziroma zaželena vedenja, morajo biti udeležencu jasno predstavljena. Vsak otrok lahko v diskusiji tudi razmišlja o pravilih in njihovi smiselnosti. Razmišljanje o posameznih vedenjih je lahko pomemben del vadbene enote, ker otrokom pomaga ozaveščati vedenjske navade in tudi njihovo smiselnost. Če otrok po v naprej določenem obdobju vadbe ne uspe osvojiti zastavljene vedenjske spretnosti, se poskuša ugotoviti razloge. Mogoče otrok v igri ne želi sodelovati, pa tega noče povedati, lahko se izkaže, da ima težave pri samokontroli in potrebuje več vadbe. Na osnovi aplikacije »Zmajčkov kartonček« in dosledne evidence uspešnosti pri osvajanju posameznih vedenj, učitelji, starši in otroci dobijo jasno povratno informacijo, ki nam tudi v primeru neuspešnega osvajanja vedenjskih spretnosti lahko pomaga izbrati ustrezne korake.

Izkušnje iz vadbe gibalnih sposobnosti lahko prenesemo tudi na vedenjske sposobnosti znotraj učne enote. Tako kot pri športu, kjer je jasno da se gibalne zahteve pri 6 letnikih in 10 letnikih razlikujejo, je potrebno vedenjske zahteve prilagoditi starosti in sposobnostim udeležencev. Od 6- letnega otroka na primer ne moremo zahtevati, da bo 45 minut popolnoma tiho in pri miru, lahko pa mu postavimo cilj, da se 5 minut trudi po svojih najboljših močeh. Udeleženec v igri sodeluje po lastni volji. Nezmožnost upoštevanja določenih pravil je lahko posledica pomanjkanja želje po sodelovanju ali pa določena težava v samokontroli. V takih primerih, učitelj, otrok in starš skupaj poiščejo rešitev. Pri interesnih dejavnostih, se otrok lahko tudi sam odloči, da mu vadba ni tako zanimiva, da bi pri njej rad sodeloval. Otrok v tem primeru ni izključen iz igre, ampak sam prevzame odgovornost in se odloči, da pri igri ne bo več sodeloval. V primeru, ko pa si otrok želi sodelovati, ima pa slabo razvito zmožnost samousmerjanja, se otroku poskuša pomagati pri razvoju. Pomanjkanje samousmerjanja ne pomeni, da je otrok nevzgojen in hiperaktiven, ampak pomeni samo to, da mora te vedenjske spretnosti še osvojiti, ali pa da mora zaradi nekega razloga na teh spretnostih več delati, kot njegovi sovrstniki. Dolgoročno to ni nujno slabo, ker bo otrok moral bolj natančno poznati svoje odzive in tudi razviti bolj kompleksno samokontrolo.

Vloga učitelja in trenerja

Učitelj, trener ali starš v tem primeru nima vloge gospodarja, ki se mu morajo udeleženci podrejati, ampak ima v našem kontekstu vlogo vodje igre, v skladu s programom Zmajčkove sposobnosti, bi mu lahko rekli tudi »varuh igre«. Na eni strani udeležence usmerja, jih poučuje, motivira, tudi zabava, je udeležencem zgled, hkrati pa je tudi neke vrste sodnik, ki spremlja sam potek vadbe. Ena največjih težav, ki je tudi za učitelja lahko velik izziv, je, da so vedenjske spretnosti vpete v mrežo socialnih in osebnih odnosov. Neupoštevanje pravil, neupoštevanje učitelja ali trenerja se veže na določene bazične vedenjske procese. Recimo vzpostavljanje hierarhije, posledica tega pa je jeza, občutek nemoči, utrujenost, pregorelost. Na ta način se učitelj, trener, starš zaplete v igro čustveno izzvanega manipuliranja situacije, ki lahko zakrije osnovno težavo. Namesto da bi se usmerili na konkreten problem ali določeno neprimerno vedenje, zelo hitro preidemo na nivo osebnega obtoževanja, ki je pogosto čustveno motivirano in ni več ustrezno. S podobnimi situacijami se lahko srečujemo tudi v drugih medčloveških odnosih. Recimo v partnerskem odnosu lahko pogosto pride do določenih zamer, ki sicer temeljijo na konkretnem vedenju, vendar pa na koncu vodijo v neusmerjeno obtoževanje, ki se mu partner upre. O tem, kako se zapletemo v igre in v zgodbe, smo nekaj stvari povedali že v predhodnih poglavjih, na vsak način pa je to kompleksna tema, ki potrebuje bolj natančno obravnavo. Izpostaviti pa smo želeli samo to, da za uspešno vadbo vedenjskih spretnosti, tako kot pri gibalnih sposobnostih, potrebujemo jasne cilje in metode. Izberemo želene vedenjske spretnosti, določimo obdobje vadbe in ustrezno spremljamo proces.

Namen spletne platforme »Zmajčkov kartonček« je, da nam na enostaven način pomaga opazovati in spremljati naša vedenja in gibalne sposobnosti. Na ta način se lahko izognemo obtoževanju. Ker imamo jasno evidentirana izbrana vedenja in uspešnost pri njihovi izvedbi, lahko posameznika usmerjamo, primerjamo s povprečjem, spodbujamo k napredku, če pa seveda res ne gre drugače, in če posameznik ni pripravljen sodelovati, se tam kjer seveda je to mogoče posameznik izključi iz igre. Naloga učitelja in starša pa je, da ga usmeri v igro, ki mu bo bolj všeč ali bolj blizu.

Tako kot učitelj, trener ali starš ne more namesto udeleženca vaditi gibalnih sposobnosti tudi vedenja ne more vaditi namesto njega. Nenehno prigovarjanje in graja nista najboljši način vzgoje vedenja, zato ker na ta način otroka ne spodbujamo h samokontroli, ampak mi izvajamo kontrolo nad njim. To pa je ravno tisto, kar ne želimo, če bi radi vzgajali svobodne neodvisne posameznike, ki so se sposobni samostojno odločati. Izvajanje kontrole, graje prigovarjanja navadno vodi v prepir, znotraj katerega slabo rešujemo probleme. To seveda ne pomeni, da včasih ni potrebno povzdigniti glasu.

Program »Zmajčkovih sposobnosti« ob podpori aplikacije »Zmajčkov kartonček« omogoča staršem, trenerjem in učiteljem, da hitro in učinkovito beležijo uspešnost izvedbe določenih vedenj. Zaradi konstanten povratne informacije, lahko otroci uspešno razvijajo samokontrolo in razvijajo dogovorjene vedenjske spretnosti. Vodja igre pa se lahko usmeri v učni proces. Otroke motivira jih spodbuja, se z njimi zabava. Je pri igri aktiven. In med otroci ne dala več razlik

Izvedba testiranj in ocenjevanj vedenjskih spretnosti

Testiranja pozornosti, pripravljenosti in sodelovanja izvajamo v prvih dveh mesecih šolskega leta in na koncu šolskega leta. Na osnovi opazovanja otrok na 5 do 10 vadbenih enotah podamo skupno oceno, ki se jo pošlje v otrokov spletni profil. V primeru, da otrok na določenih področjih vidno odstopa od normativnih vrednosti, poskušamo otroka s pomočjo staršev spodbuditi, da svojo oceno na tistih področjih izboljša. V tem primeru se ocenjevanje za izbranega otroka izvaja tudi med letom.

Pri tem je potrebno poudariti, da cilj ocenjevanja vedenjskih spretnosti ni doseganje samoregulacije otrok v skladu z zunanjimi normativi, ampak spodbujanje otrok, da razvijajo svoje potenciale, se naučijo zavedati svojih vedenj in njihovih posledic in so se sčasoma sposobni svobodno in odgovorno odločati. Pri izbirnih interesnih vsebinah se včasih zgodi, da so otroci v določene vsebine vključeni proti svoji volji. Otroci tega pogosto ne sporočijo neposredno, ampak tako, da ne sodelujejo v učnem procesu. Eden izmed namenov spremljanja vedenjskih sposobnosti je tudi ta, da se ustrezno oceni in poišče razloge, zaradi katerih otrok ne sodeluje ali ne želi sodelovati v izbranem učnem procesu. Oceno vedenj lahko opravimo doma ali pa v sklopu vadbenih skupin.

1. Pozornost

Vadba pozornosti je sposobnost enominutnega ohranjanja pokončne sedeče, oziroma klečeče drže. Položaj v osnovi izvira iz zen budizma in ga uporabljajo tudi nekatere druge telesne tehnike. Ena minuta je dovolj dolga, da se v njej pojavi mnogo motečih dražljajev, bolečina, srbenje, glasovi, smeh iz okolice. Otrok se mora naučiti, da se na te dražljaje ne odzove in ostane osredotočen. Eno minutno sedenje je otrok izvedel uspešno, če se med znakom za začetek in konec ni premaknil. Čas vadbe se lahko s starostjo otrok spreminja. Ena minuta za najmlajše in največ 5 minut za starejše. Eden glavni učinkov vadbe pozornosti je, da se naučimo vzpostavljati nevtralno pozicijo. Preprosto povedano resetiramo naše možgane, pri čemer zgolj ohranjamo položaj in opazujemo dogajanje v okolici in znotraj nas.

Na osnovi 5 do 10 ocen se izračuna odstotek uspešnosti in se ga pošlje v otrokov spletni profil. V spletnem profilu se ocena sama generira po naslednjem ključu:

stopnja 5 (Veliki Zmaj), otrok je vadbo v 90 % izvedel brez premikanja
stopnja 4 (Zmaj), otrok je vadbo več kot 75 % izvedel pravilno
stopnja 3 (Mali zmaj) otrok je vadbo več kot 60 % izvedel pravilno
stopnja 2 (Zmajček) otrok je vadbo več kot 40 % izvedel pravilno
stopnja 1 (Neocenjen) otrok je vadbo manj kot 40 % izvedel pravilno

Ocena sposobnosti ohranjanja enominutne pozornosti je pokazatelj otrokovega samozavedanja, samoopazovanja in zavedanja okolice in hkrati sposobnosti prepoznavanja določenih avtomatičnih odzivov in vplivanja na te procese (otrok, ki lahko uspešno izvede to vajo, je težko označen za hiperaktivnega).

2. Osredotočenost

Pri vadbi osredotočenosti se otrok uči nadzorovati svoja vedenja in izkoriščati ter razvijati svoje potenciale. Vadba in ocenjevanje osredotočenosti je nadaljevanje vadbe pozornosti in pomeni sposobnost osredotočenosti na naloge, ki se jih izvaja. Pri ocenjevanju osredotočenosti ocenjujemo sposobnost otrok, da se pravočasno pripravijo na učni proces, so med opravljanjem procesa odzivni in se pri izvajanju nalog trudijo, da jih v skladu s svojimi sposobnostmi izvedejo čim bolje. Pri tem ne ocenjujemo kvalitete izvedbe, ampak samo osredotočenost otrok na delo. Otrok se med tem ocenjevanjem ne ozira naokoli in ne pogovarja s sovrstniki, če to ni del naloge. Vso svojo energijo poskuša usmeriti v zadane naloge.

Pri otrocih starih 6 in 7 let se ocenjevanje omeji na 5. minut. Pri 8 in 9 let starih otrocih na 10. minut. Pri 10 in 11 na 15. minut in pri 12 in 13 let starih na 20. minut. Osredotočenost se tako kot prozornost ocenjuje v okviru vadbene enote in samo znotraj zanjo predpisanega časa. Možna neodzivnost otroka izven tega časa se pri oceni ne upošteva. Pri oceni se upošteva pogostost oziroma število opomb v stilu »Jan, pozor«, »Jan, dajmo, dajmo, hitro v vrsto«, »Jan, pripravi se«, ki jih je moral učitelj izreči v času ocenjevanja zato, da je usmeril otrokovo pozornost. Pri poslušnih otrocih se upošteva tudi njihovo vloženo energijo. Spremljanje osredotočenosti ni omejeno samo na gibalne aktivnosti, spremljamo jo lahko tudi pri osredotočenem, učinkovitem (v skladu z lastnimi sposobnostmi) reševanju nalog v učnem procesu na različnih področjih.

stopnja 5 (Veliki Zmaj), otrok ne potrebuje nobenih dodatnih spodbud in je med vadbo zelo aktiven
stopnja 4 (Zmaj), otrok potrebuje kakšno spodbudo ali pa ni tako aktiven kot bi lahko bil
stopnja 3 (Mali zmaj) otrok potrebuje več spodbude in je le delno aktiven
stopnja 2 (Zmajček) otroka pogosto spodbujamo in opozarjamo in redko aktivno sodeluje
stopnja 1 (neocenjen) otrok ne sodeluje pri vadbi

Ocena osredotočenosti je pokazatelj otrokove sposobnosti, da ohranja osredotočenost in usmerja svojo energijo v zadane naloge. Pomembno je, da tudi osredotočenost razumemo kot neko vrsto sposobnosti, ki jo lahko razvijamo. Osredotočenost lahko vadimo tudi doma. Recimo določimo čas, v katerem, si je potrebno umiti zobe, pospraviti svoja oblačila in se pripraviti na spanje. Najprej enkrat merimo čas, število opozoril, ki so potrebna, da otroci prenehajo gledati risanko, da gredo v kopalnico, se slečejo itd., ne da bi jih predhodno na to opozorili. Vse to si zabeležimo in potem otroku lahko na zabaven način predstavimo njegove rezultate in se z njim pogovorimo, ali misli, da to lahko naredi z manj opozorili in hitreje. Vadbo se lahko spremlja preko zmajčkove spletne aplikacije. Osredotočenost začnemo ocenjevati šele takrat, ko so otroci že razvili določene vedenjske spretnosti, nekatere izmed njih lahko vadimo kot vadbo specifičnih navad in vedenj, ki je predstavljena pod 5. točko ocenjevanja in vadbe vedenjskih spretnosti.

3. Sodelovanje in spoštovanje pravil igre

Sodelovanje je splošni pokazatelj otrokove vključenosti v učni program in pripravljenosti, da sodeluje s svojimi sovrstniki pri različnih aktivnostih. Oceno se poda na osnovi opazovanja otroka skozi celo vadbeno enoto. V oceno je vključena otrokova odzivnost, poslušanje učitelja, njegova pripravljenost na delo, sodelovanje v različnih aktivnostih, njegov odnos z drugimi otroki v skupini. Tako kot pozornost in osredotočenost se tudi sodelovanje ocenjuje na petih do desetih vadbenih enotah na začetku in koncu leta. Tako kot pri ocenjevanju osredotočenosti se ocenjevanje začne po že uspešno opravljeni vadbi specifičnih navad in vedenj. Oziroma se pri otrocih, ki imajo s tem težave, skupaj s starši dogovori za dodatno spodbudo in spremljanje. Ocenjevanje sodelovanja se razlikuje od ocene pripravljenosti. Gre za splošno oceno sodelovanja in želje po učenju in vadbi. Tudi razigrani ali nemirni otroci lahko dobijo visoko oceno pri sodelovanju.

Na osnovi 5. do 10. ocen se izračuna povprečna ocena in se jo pošlje v otrokov spletni profil:

Stopnja 5 (Veliki Zmaj), otrok se med vadbeno enoto trudi, dela po svojih najboljših močeh, je med vadbo aktiven, tudi sam predlaga kakšne aktivnosti, če imajo otroci to možnost in sodeluje tudi, če je izbran kakšen drug predlog.
Stopnja 4 (Zmaj), otrok sodeluje, upošteva navodila, vendar bi bil lahko bolj aktiven, čeprav sledi procesu, bi bil lahko bolj prizadeven.
Stopnja 3 (Mali zmaj), otrok prizadevno sodeluje samo pri tistih aktivnostih, ki so mu zanimive pri ostalih pa včasih noče sodelovati ali pa ne sodeluje po svojih najboljših močeh.
Stopnja 2 (Zmajček), otrok sodeluje samo pri aktivnostih, ki so mu zanimive, včasih noče sodelovati ali pa ne sodeluje po svojih najboljših močeh.
Stopanj 1 (Neocenjen), otrok ne sodeluje aktivno, se določenim aktivnostim upira, se izključi iz skupine, v času aktivnosti dela nekaj drugega. Ne kaže posebne želje, da bi sodeloval v procesu in moti ostale.

Ocena sodelovanja je lahko pokazatelj različnih stvari, zato je pomembno, da v primeru ocene, ki odstopa od normiranih vrednosti, razloge ugotovimo skupaj s starši.

4. Moteča, neustrezna vedenja, agresivna vedenja

Naša vedenja se oblikujejo na osnovi nekaterih podedovanih lastnosti in okolja, v katerem odraščamo. Tako kot gibalne sposobnosti je mogoče tudi naše vedenjske vzorce oblikovati in razvijati. Včasih se zaradi različnih razlogov razvijejo vedenja, ki so lahko moteča, neustrezna in v določenih trenutkih tudi nevarna.

V primeru, da se pri otroku, ki je vključen v program, opazi tako moteče vedenje, se ga jasno opozori in se mu poskuša tudi razložiti, zakaj tako vedenje ni ustrezno. V skupini s sovrstniki se lahko izpostavi perečo temo in se pogovori o nevarnih vedenjih, tako da lahko vsak otrok o tem pove svoje mnenje. Otroke, ki imajo težavo z motečimi vedenji, se vključi v program prepoznavanja in spreminjanja določenega vedenja. Jasno se določi, za katero vedenje gre, na vadbeni enoti pa se beleži, kako uspešno se otrok izogiba nevarnim vedenjem. Na vadbeni enoti se beleži število nevarnih vedenj. To število se primerja s številom neprimernih vedenj po procesu prepoznavanja in spreminjanja vedenja. Če ni nobenega napredka, se skupaj s starši poskuša ugotoviti v čem je težava. Če otrok nima želje po sodelovanju pri določeni aktivnosti se lahko v tem primeru samostojno odloči, da jo bo preneha obiskovati.

Med neprimerna vedenja spadajo:

namerno spotikanje sovrstnikov,
nekontrolirano potiskanje sovrstnikov,
nekontrolirano brcanje in udarjanje sovrstnikov,
kletvice in nesramno obnašanje do sovrstnikov,
nesramno obnašanje do učitelja.

Pri tem je potrebno izpostaviti, da ni vse borbeno vedenje tudi agresivno in nevarno vedenje. Več o razliki med borbenim in agresivnim vedenjem si lahko preberete v poglavju o borbenem vedenju.

5. Vadba specifičnih navad in vedenj

Pri vključitvi v novo socialno okolje se morajo otroci naučiti mnogo vedenj, ki so del igre, v katero se vključujejo. Postaviti se morajo v vrsto, se ob pravem času posesti na stole, pospraviti garderobo, pospraviti oblačila. Pri tem je pomembno, da naloge in cilje jasno določimo in jih poskušamo uresničiti v izbranem obdobju (recimo v enem mesecu). Uspešnost opravljene naloge lahko ocenjujemo po petstopenjski lestvici:

stopnja 5 (Veliki Zmaj), otrok vadbo opravi popolnoma v skladu z določenimi cilji, potrebuje največ 1 spodbudo ali 1. ni uspešno izvedel naloge
stopnja 4 (Zmaj), otrok vadbo opravi v skladu z določenimi cilji, potrebuje največ 3 spodbude ali 3. ni uspešno izvedel naloge
stopnja 3 (Mali zmaj) otrok vadbo opravi delno skladu z določenimi cilji, potrebuje največ 5 spodbud ali 5. ni uspešno izvedel naloge
stopnja 2 (Zmajček) otrok nalogo redko opravi v skladu z določenimi pravili, potrebuje največ 7 spodbud ali 7. ni uspešno izvedel naloge
stopnja 1 (neocenjen) otrok naloge ne opravi, kljub spodbudam, potrebuje več kot 7 spodbud ali več kot 7. ni uspešno izvedel naloge

Učitelj beleži števili njegovih posredovanj ali število neuspešnih izvedb izbranih vedenjskih strategij. Posamezne stopnje je potrebno ustrezno prilagodit posamezni oblik vadbe.