Karate: predstavitev

Fotografiranje za Komunitator - Kolektor Idrija; 17.03.2014

Karate je najbrž ena najbolj razširjenih borilnih veščin pod njegovim imenom pa se skriva množica stilov in šol. Pojem karateja je oblikoval njegov ustanovitelj Gichini Funakoshi. Najbolj preprosti pomen tega imena je prazna roka, kar pomeni, da gre za borilno veščino, ki za svojo obrambo ne uporablja orožja. Vendar pa ima pismenka kara tudi globlji pomen. Kara izvorno pomeni votel, prazen. Praznina pa je tesno povezana z osnovnimi budističnimi filozofskimi koncepti. Karate zato pomeni tudi očiščenje sebičnih in zlih misli in vzpostavitev praznega čistega uma, ki je sposoben pravične in nesebične akcije. Po Funakoshiju je karate-do(pot karateista), da v vsakdanjem življenju telo in um usmerja k sočutju in da je v kritičnih situacijah dovolj močan in pogumen, da ostane popolnoma predan pravičnosti in iskrenosti.

Zgodovina

Japonska zgodovina karateja sega na Okinawo, ki je delovala kot nekakšen posrednik med japonsko in kitajsko kulturo. V 17 stoletju je bila Okinawa pod japonsko zasedbo, ki je prepovedovala uporabo vsega orožja. Zato, da bi izvorni prebivalci otoka lahko zaščitili svoje pravice so s pomočjo kitajskih mojstrov razvili okinawski karate, ki je moral omogočati učinkovit način borbe proti z mečem obroženim okupatorjem. Karate se je na Okinawi poučeval v zaprtih družinskih krogih, popularizacijo pa je doživel šele v 20. st z Gichinijem Funakoshijem. Funakoshi pa ni poudaril samo borbenega pomena karateja, ampak je izpostavil tudi njegove etične in družbene razsežnosti. Karate je inštitucionaliziral. Tehnike je poenostavil, tako da so postale bolj šablonske, jasne in se jih je bilo lažje naučiti. Že v njegovem času se je karate razbil na več osnovnih stilov. Med njimi so najbolj znani shotokan, shito-ryu, gojo-ryu, wado-ryu. Shotokan pa je bil potrjen s strani japonske vlade in s tem postal del šolskega sistema. S poenostavitvijo tehnik je shotokan izgubil del pestrosti, ki jo je imela izvorna borilna veščina. Postal je predvsem še forma. S prenosom se je izgubilo mnogo elementov, ki se jih ponovno odkriva šele danes. V Slovenijo je karate prišel konec sedemdesetih let in se hitro razširil. Danes je v Sloveniji preko sto karate klubov, ki sledijo različnim karate šolam in nihajo med tistimi, ki so usmerjeni bolj v veščino in tistimi, ki jih zanima predvsem športno udejstvovanje.

dgr-8191_2_sNačin vadbe

Trening vsebuje veliko različnih oblik vadbe Karate je nekontaktna borilna veščina, ki ima zelo sistematiziran kompleks različnih ročnih in nožnih tehnik. Tehnike se lahko uči in trenira kot samostojne elemente, ki se jih večkrat zaporedoma ponovi, lahko so povezane v niz zaporednih tehnik(kata) ali pa se preizkuša njihovo uporabnost v različnih načinih dela s partnerjem. Osnovne karate tehnike so precej preproste. Brez težav se jih lahko naučijo tudi otroci. Njihova koordinacijska težavnost pa se sistematično stopnjuje. Podobno velja tudi za kate. Kata ima določeno borbeno idejo imenovano »bunkai«, ki naj bi razlagal aplikacijo kate, torej razlago in uporabo tehnik uporabljenih v kati. Kate so tako sestavljene iz zaporedja gibov in se jih podobno kot taiji forme trenira brez nasprotnika. V kati posameznik krepi in razvija svoje koordinacijske, motorične in psihične sposobnosti. Prav tako kot tehnike se tudi kate stopnjuje po težavnosti, glede na zapletenost tehnik, ki so vanje vključene. Trening tehnike in kat, kjer je poudarek na kompleksnem razvoju psihofizičnih sposobnosti posameznika, se dopolnjuje z borbenim treningom. Ta lahko poteka kot trening posameznih tehnik ali blokov, ki se jih izvaja na partnerju, kot dogovorjena borba, v njej so napadi in obrambe v naprej določeni, ali pa kot prosta borba. Dodatna možnost za trening karateja se odpira z uporabo različnih zaščitnih sredstev, ki pomagajo k razvoju, hitrejših bolj natančnih in močnih udarcev. Pri delu z odraslimi pa je lahko delo bolj poglobljeno, vključuje se različno vadbo za moč in gibljivost, sproščanje, dihalne vaje, s tem se poudarja bolj poglobljen kontakt med telesom in zavestjo. Iskanje notranjega ravnovesja na telesnem in posledično tudi psihičnem področju.

Fotografiranje za Komunitator - Kolektor Idrija; 17.03.2014Šport in tekmovanja

Karate na začetku ni poznal športnih tekmovanj. Prva organizirana tekmovanja so se začela šele v 50. letih prejšnjega stoletja. Z razvojem tekmovalnega karateja pa so se nenehno spreminjala tudi pravila. Na začetku je bil še tesno ukoreninjen v japonski način razumevanja karateja, kjer je bilo mogoče že z enim samim pravilno izvedenim in učinkovitim udarcem zmagati borbo. Borbe so potekale brez zaščitnih sredstev. Težnja po enem samem odločilnem udarcu, ki se recimo razlikuje od koncepta boksarske borbe, delno izvira iz okinawskega karateja, kjer si karateist proti oboroženi japonski policiji ni mogel privoščiti napačnega giba, delno pa je skrit v sami težnji po izčiščenosti vsakega dejanja, ki je sestavni del japonske kulture. Športni karate v Evropi se je počasi odtrgal od te tradicije. Spremenil se je točkovni sistem. Tekmovalci v športnih borbah so zaščiteni z zaščitnimi sredstvi, udarci v glavo morajo biti izvedeni s popolno kontrolo. Moderni karate je začel poudarjati nožne udarce in s tem dajati večjo težo atraktivnosti. Poškodb na modernih karate tekmovanjih je zelo malo. Poleg tekmovanj v borbah v karateju potekajo tudi tekmovanja v katah, kjer tekmovalec pokaže svojo tehniko, preciznost in odločnost. Tekmovalna pravila so prilagojena tudi otrokom. V zadnjih letih se je po svetu začelo organizirati množična otroška tekmovanja, ki se jih udeležuje tudi po več kot 2000 otrok. Vodilno vlogo so v športnem karateju prevzeli Francozi, Italijani, Španci. Vrh evropskega karateja se hitro širi tudi s tekmovalci iz drugih držav. Tehnike morajo biti za razliko od kakšnih ful ali light kontaktnih borilnih veščin izvedene zelo precizno in s popolno kontrolo. Konkurenca v članskih in mladinskih kategorijah je zelo velika.

Karate kot veščina

Poleg tekmovalnega značaja pa je karate ostal tudi veščina, ki zaradi določenih etičnih vrednot, dela s parterjem, nenehnega izpopolnjevanja tehnik, povezave zavesti in telesa lahko postane naš življenjski sopotnik. Težavnost tehnik se sistematično stopnjuje Karate je zaradi svoje raznovrstnosti in tudi prvotnega didaktičnega namena poučevanja karateja v šolah, ki ga je zastavil že njegov učitelj Gichini Funakoshi med najbolj razširjenimi borilnimi športi, čeprav si ravno zaradi te razširjenosti in mnogo šol in nasprotji med njimi nikakor ne more izboriti mesta na olimpijskih igrah. Karate pa je primeren za otroke in odrasle, lahko se ga vzame kot rekreacijo, trenira se ga lahko na tekmovalnem nivoju ali pa se ga vzame in razume kot veščino.

KARATE_4Karate za otroke

Karate lahko omogoča celovit psihofizičen razvoj otrok, lahko pomaga otrokom, ki imajo gibalne težave ali težave s koncentracijo. Otroke uči spoštovanja do drugih od njih zahteva določen red in prizadevnost, ki pa se ju kombinira z igro. Ker se s karatejem razvija splošne motorične in tudi psihične sposobnosti, lahko predstavlja ustrezen bazičen trening tudi za druge športe. Ima pa lahko tudi poudarjen vzgojni moment. Ker so pri karateju vsi otroci oblečeni v bel kimono, so v tem pogledu vsi enaki in tudi tisti z močnejšo postavo zaradi ohlapnega oblačila ne izstopajo. Karate je individualen šport v katerem lahko vsak otrok, ne glede na njegove predispozicije in tekmovalne rezultate izboljša svoje fizične in psihične lastnosti.

 

KARATE_2Karate za odrasle

Ob ustreznih programih lahko karate predstavlja celovito rekreacijo za odrasle, ne glede na starost in spol. Važno pa je, da se trenira mehke, biomehanično pravilne in ustrezne gibe. S karatejem povečujemo motorične sposobnosti, koncentracijo, spraznimo svojo zavest, povečujemo gibljivost in moč in se naučimo na sproščen način delati s partnerjem. Mogoče pa ge je kombinirati tudi z različnimi vajami za moč in gibljivost, dihalnimi in energetskimi vajami. Jogo. Itd. Zaradi teh razsežnosti lahko karate postane naš življenjski sopotnik. Če vam karate priraste k srcu lahko postane oblika spoznavanja in izražanja samega sebe in s tem oblika telesno duhovne umetnosti, ki jo lahko imenujemo veščina.